Mednarodna konferenca Zaupamo v kakovostno šolo prihodnosti

 

                                SPLETNA KONFERENCA OŠ DANILE KUMAR                               

ZAUPAMO V KAKOVOSTNO ŠOLO PRIHODNOSTI

3. in 4. marec 2023

 

Razpis za spletno konferenco marec 2023

Razpis za mednarodno spletno konferenco

ZAUPAMO V KAKOVOSTNO ŠOLO PRIHODNOSTI

3. in 4. marca 2023, OŠ Danile Kumar Ljubljana

»Svet, kot smo ga ustvarili, je rezultat našega mišljenja. Zato ga ne moremo spremeniti, ne da bi spremenili mišljenja.«Vaša priložnost in odgovornost je, da imate vpliv na življenja otrok in da ste del spreminjanja in rasti sistema.«

(A.  Einstein)

Tudi letos ste povabljeni na mednarodno spletno konferenco z naslovom Zaupamo v kakovostno šolo prihodnosti. Izhodišča in izzivi letošnje marčevske konference 2023 nas napeljujejo k vprašanjem:

Kateri so stebri današnje šole? Kaj pa šole prihodnosti?

→ Kako obnoviti/zgraditi zaupanje v kakovost, ko pa svet teži k produkciji, uspehu in zmagovalcem?

 → Kakšna mora biti šola, da bomo v prihodnosti lahko rekli, da je kakovostna?

 → Kje leži resnična vrednost šole in kaj lahko šola da, česar drugi “prostori” ne zmorejo?

 → Ali si kakovostne šole resnično želimo? Zakaj?

 → Kako bo šola sledila spremembam na trgu dela in novim poklicem?

 → Kako bo šola učencem priučila tudi prečna znanja in ne le podatkovnega?

 → Kako bo šola poskrbela, da nam v prihodnosti ne bo zmanjkalo pedagoških poklicev?

 → Kako tehnologija pomaga ohranjati zaupanje v kakovostno šolo prihodnosti?

 → Kako učencem predstavljati poklice prihodnosti?

 → Kako učencem pri učnih urah bližamo življenje, ki ga živijo/bodo živeli, in kako se soočajo z minljivostjo?

 → Kako vzgajamo sebe v smeri dobrih navad, da nam učenci z veseljem sledijo?

Cilji konference

Mednarodna konferenca želi ponuditi nove priložnosti za razmišljanje o sodobni šoli oz. šoli prihodnosti. Prav tako želimo s konferenco srečati in tudi povezovati učitelje, ravnatelje in druge strokovnjake, da podelijo svoje izkušnje ter dobre prakse v svojem delu.

Zato bodo na konferenci:

➙ predstavljene različne dobre prakse v šoli,

➙ izpostavljene debate, predstavitve referatov, okrogle mize, plenarni predavanji, delavnice,

➙ omogočena sodelovanja ter povezovanja za udeležence vzgojno-izobraževalnega procesa.

Veseli bomo, če boste pripravljeni svoja razmišljanja deliti z nami, hkrati pa vas naprošamo, da se držite danih izhodišč.

Zato vas vabimo, da se udeležite mednarodne spletne konference, ki jo bomo organizirali 3. in 4. marca 2023 na OŠ Danile Kumar v Ljubljani.

Konferenca je namenjena zainteresirani javnosti, predvsem pa strokovnim delavcem v osnovnih šolah. Sodelujete lahko kot poslušalci ali z aktivnim prispevkom. Konferenčni program bo obsegal plenarni del, delavnice ter okroglo mizo. Aktivni udeleženci morajo ob prijavi oddati kratek povzetek. Vsi udeleženci bodo prejeli potrdilo o izobraževanju.

Za aktivne udeležence prijave na mednarodno konferenco z naslovom Zaupamo v kakovostno šolo prihodnosti zbiramo do 7. novembra 2022 na spletni strani naše šole, kjer se lahko prijavite s pomočjo e-obrazca.  Vse dodatne informacije lahko dobite pri koordinatorici Karmen Bizjak Merzel (bizjakmerzelk@os-danilekumar.si).

Pomembni datumi in kotizacija:

Datumi za aktivne udeležence (avtorje prijavljenih prispevkov):

  1. Zadnji rok za prijavo k sodelovanju: 7. 11. 2022 (Prijavo pošljite skupaj s povzetkom prispevka na pripravljeni e-obrazec (500 besed)).
  2. Obvestilo avtorjem o sprejetju prispevkov: 28. 11. 2022.
  3. Zadnji rok za oddajo celotnega prispevka: 23. 12. 2022.
  4. Rok za oddajo zadnje verzije prispevka po morebitnih popravkih: 15. 2. 2023.
  5. Prijava preko portala Katis: do 20. 2. 2023

Datumi za poslušalce:

  1. Prijava preko portala Katis: do 20. 2. 2023

Kotizacija

  • Polna cena za udeležbo: 40 EUR; za udeležence iz VIZ 35,46 EUR

Prijavnico najdete na spletni strani OŠ Danile Kumar www.os-danilekumar.si v zavihku mednarodna konferenca.

Prijava na konferenco

Na konferenco se je bilo mogoče prijaviti preko spletnega obrazca do 7. 11. 2022.

Še vedno pa vas vabimo, da se konference udeležite kot poslušalec. Prijavite se v Katis-u.

Program konference 2023

PETEK, 3. marec 2023

16.00 ODPRTJE KONFERENCE
16.15–17.00 PLENARNO PREDAVANJE

Predstavitve samostojnih referatov

17.15–18.00

Predstavitve samostojnih referatov

18.15–19.00

19.15–20.00 OKROGLA MIZA

 

SOBOTA, 4. marec 2023

9.00 ODPRTJE KONFERENCE
9.15–10.00 PLENARNO PREDAVANJE

Predstavitve samostojnih referatov

10.15–11.00

Predstavitve samostojnih referatov

11.15–12.00

12.15–13.00 plenarni zaključek
Plenarna predavatelja 2023

V pripravi …

Povzetki prispevkov 2023 in kontakti avtorjev

Alen Grbec – UČITELJ KOT SO-OBLIKOVALEC DEMOKRACIJE (grbeca@os-danilekumar.si)

Letošnje leto (2022) poteka znotraj naše države v zelo demokratičnem duhu, saj je zaznamovano z volitvami in referendumi, kjer ljudstvo izraža svojo voljo. Ob vsem tem sem se pričel spraševati kako demokracija oz. vladavina ljudstva deluje in od česa je odvisna, nenazadnje je (navidezna) moč odločanja podana v roke odločevalcem – ljudem. Iz tega je mogoče sklepati, da je demokracija močna toliko kot njeno volilno telo, ki ga sestavljajo vsi ljudje z volilno pravico.
Ob tem bi poudaril, da znotraj demokratične družbe zaseda šola privilegiran prostor, kjer se izobražujejo in (še pomembneje) vzgajajo bodoči državljani in državljanke torej bodoči volilci/-ke, ki bodo tvorili/-e našo (državno) prihodnost. V najslabšem primeru se demokracija lahko sesuje sama vase, kar pomeni, da se na oblast izvoli nekdo, ki ne odraža vrednot, ki jih potrebujemo za obstoj demokracije.
Ob vseh nemirih, hitrih tehnoloških spremembah in pretresih, ki jih kot družba doživljamo, smo učitelji pred težko nalogo kako poiskati pravo pot, ki temelji na pravih vrednotah in jih predati naprej svojim učencem. Pod tem nimam v mislih, da vsak učitelj predaja svoje politično gledišče svojim učencem, saj bi to pomenilo indoktrinacijo. Šola mora ostati a-političen prostor in učitelj kot moralna avtoriteta mora biti učencem zgled in jih spodbujat k (kritičnemu) mišljenju s svojo glavo, spodbujat etične vrline in moralne norme, ki so del vsake vzgoje, spodbujat demokratične vrline kot so: enakopravnost oz. človekove pravice, poštenost oz. vladavino prava, kulturo dialoga, so-odvisnost, empatičnost, trajnost, kaj pomeni (družbena) odgovornost itn. Vse našteto ni dovolj poučevati, učitelj kot zgled mora odražat vse te vrline, svoje norme in načela mora živet, tudi takrat ko otrok ni zraven. To je izziv za vsakega človeka še posebej za učitelja, katerega vloga je, že skozi celotno zgodovino, ena najpomembnejših v družbi, saj učitelji omogočamo razvoj in napredek s tem ko predajamo znanje naprej. Posledično se je potrebno zavedati vloge in predvsem mesta, ki nam pripada, saj imam občutek, da s časom ta naš ugled bledi, dejstvo pa je da se naša vloga znotraj družbe ni kaj dosti spremenila, kajti še vedno lahko vplivamo in prispevamo k boljši prihodnost, da bomo kot družba živeli v sožitju, miru in demokraciji.
V svojem prispevku se bom dotaknil demokratičnosti kot družbene norme, nekaj besed bom namenil odnosu med šolo in družbo (ki jo vodi politika) ter iskanju srednje poti med tradicionalno in sodobno (permisivno) vzgojo, ki bi dala otrokom tisto kar potrebujejo za življenje. Rdeča nit celotnemu prispevku bo teza, da imamo učitelji pomembno vlogo pri oblikovanju prihodnosti, le zavedat se moramo svojega privilegiranega položaja, ki ga imamo znotraj družbeno-tvornih procesov. Cilj vsake šole bi moral biti, da vzgaja odzivne in odgovorne učence/-ke. Ti potrebujejo predvsem kritično mišljenje, saj demokracija kot taka potrebuje državljane, ki so se sposobni dobro odločati.

Ana Jurca – USTVARJALNI GIB – z gibanjem do hitrejšega in učinkovitejšega učenja (ana.jurca1@guest.arnes.si)

Živimo v svetu, ki potrebuje ljudi, ki so kreativni, znajo razmišljati zunaj svojih okvirjev in uspešno povezujejo znanja iz različnih področij. Kako oblikovati takšne ljudi, pa ostaja naloga šole.
Majhni otroci svet dojemajo kot celoto, stvari so zanje medsebojno povezane, zato je smiselno pouk načrtovati tako, da se bo učenec čim hitreje in čim bolj uspešno učil. Za najboljše rezultate učenja je pomembno, da izberemo metode dela, ki omogočajo otrokov celosten razvoj. To pri pouku lahko dosežemo z različnimi pristopi, ki omogočajo hitrejše učenje in v celoto povezujejo spoznavne in čustvene procese, vse zaznavne in izrazne poti, komunikacijo in dobro počutje učenca in učitelja. Med tovrstnimi pristopi pa vse bolj izstopata t. i. izkustveno učenje in aktivno učenje.
Lahko bi rekli, da je vsako učenje izkustveno, povezano z nekimi izkušnjami, vendar pa so razlike med izkušnjami zelo velike. Učenec se namreč najhitreje in najbolj uspešno uči iz konkretnih izkušenj, ki izhajajo iz dojemanja sveta z vključevanjem čustev, čutil in gibanja. Takšno učenje od učitelja zahteva temeljite priprave in veliko znanja, iznajdljivosti ter pripravo aktivnega okolja za učenca. Znanje, pridobljeno z lastno izkušnjo in podprto z ustreznimi koraki v učnem procesu, ima več izhodišč za priklic in uporabo kot znanje, ki ga le privzamemo.
Učenci, še posebej manjši otroci, svet zaznavajo in nanj reagirajo z gibanjem. Gibanje je za otroka osnovna potreba in pomembno je, da se zavedamo, da z gibanjem otrok razvija vsa področja. Pomembnost gibanja predstavljajo tudi različni avtorji razvojnih teorij. Telo je v otrokovem življenju ključnega pomena za komunikacijo z okoljem, izražanjem samega sebe, hkrati pa otroku daje zadovoljstvo, spodbuja njegovo domišljijo in kreativnost. Gibanje mu omogoča konkretne izkušnje, ki so osnova njegovega znanja in pogoj za razvoj abstraktnega mišljenja.
Ugotovili smo, da je vključevanje gibanja v pouk ključnega pomena, vendar pa je potrebno tudi izpeljavo gibanja smiselno načrtovati in ustvarjalni gib nam ponuja ravno to. Ustvarjalni gib je način dela, pri katerem otroci z gibanjem izražajo, oblikujejo in ustvarjajo različne vsebine. Učitelj ne potrebuje dodatnega predznanja, potrebno je le nekaj iznajdljivosti in metodičnega znanja. Učencem prepušča gibalno ustvarjanje, pri čemer pa jih ustrezno spodbuja. Na ta način učenci povežejo telesno na eni strani z miselnim na drugi strani. Metoda ustvarjalnega giba je še posebej zanimiva za mlajše učence, uporabimo pa jo lahko pri kateremkoli predmetu. Pri matematiki lahko z uporabo ustvarjalnega giba računamo (prikaz rezultata računa s telesom) ali prikažemo geometrijska telesa. Pri slovenščini lahko z lastnim telesom prikažemo črke, različne črte, kratke in dolge besede. Pri spoznavanju okolja na ta način spoznavamo različne vremenske pojave, rast rastlin….
Ustvarjalni gib nam omogoča nešteto možnosti in učenci ob tem uživajo, se učijo, hkrati pa mnogokrat presenetijo s svojo iznajdljivostjo. Poleg tega pa se celostno razvijajo, torej na vseh področjih razvoja.

Anamarija Cvelbar – BUJENJE LIKOVNE DOMIŠLJIJE IN SLIKOVITOST SVINČNIKA (anamarijab@os-danilekumar.si)

Prispevek z naslovom Bujenje likovne domišljije in slikovitost svinčnika v ospredje postavlja učenca oz. otroka, ki v današnjem svetu barvne prenasičenosti, zunanjega blišča, pretiranega krašenja in enoznačnih podob marsikdaj ostane brez prave možnosti za razvoj občutka za likovno dobro, vredno in kakovostno.

V prispevku je grafitna risba predstavljena kot medij za urjenje domišljije, potapljanje v notranji likovni svet in spodbujanje kreativnosti pri pouku likovne umetnosti. Prispevek predstavi uporabo didaktičnega pripomočka – avtorske slikanice brez besedila Stara hiša, s pomočjo katerega se učenci pri pouku likovne umetnosti navajajo na opazovanje, prepoznavanje in uporabo likovno pomembnih komponent grafitne risbe.

V prvem delu je članek osredotočen na pomen slikanice za otrokov razvoj. Kratko predstavi slikanico brez besedila in risbo s svinčnikom. Prispevek v nadaljevanju predstavlja primer dobre prakse uporabe avtorske slikanice brez besedila pri pouku likovne umetnosti v 6. razredu osnovne šole.

Pomembno je, da pedagogi znotraj pouka na različne načine ustvarjamo in ponujamo prostor za krepitev domišljije ter učencem zagotovimo varno pridobivanje veščin in drugih potrebnih znanj, s pomočjo katerih bodo krepili svojo ustvarjalnost.

Ključne besede: risba s svinčnikom, slikanica brez besedila, didaktični pripomoček, domišljija, kreativnost.

Barbara Sigulin –KARIERNA ORIENTACIJA, KI UČENCE PRIPRAVLJA NA ŽIVLJENJE V PRIHODNOSTI – POMEMBEN ELEMENT KAKOVOSTNE ŠOLE V PRIHODNOSTI (barbara.sigulin@guest.arnes.si)

Kaj učiti otroke in mlade, da bodo uspešni v letu 2040? K čemu naj teži kakovostna sodobna šola?
Odgovor na zgornja vprašanja ni preprost. Seveda bodo temelji »klasičnega znanja« kot so matematične oz. računske spretnosti, branje in pisanje, znanje tujih jezikov, zgodovine, naravoslovnih znanosti… pomembni tudi v prihodnosti, a v času, ko so spremembe edina stalnica v našem življenju in v ospredje stopajo spremenjene razmere naše prihodnosti, kjer stalnost in stabilnost nista nekaj samoumevnega, je potrebno razmisliti tudi to, v katero smer naj se razvija kakovostna sodobna šola in kako naj se spremenijo pristopi v VIZ delu, poučevanju, da bodo mladi kos vsem spremembam.
Spremenjen pristop se mora izražati tudi na področju karierne orientacije.
Karierno orientacijo v veliki meri v zadnjem triletju obveznega izobraževanja pokriva svetovalna služba. Na tem mestu zanemarimo dejstvo, da področju karierne orientacije niso namenjene sistematizirane, namenske ure, temveč je vse odvisno od iznajdljivosti svetovalne službe, kako se bo področja lotevala.
Kako naj torej karierna orientacija pripravlja mlade za življenje v prihodnosti? Včasih je veljalo, da so mladi brez težav dokončali stavek: »Ko bom velik, bom…«, danes pa stvar ni več tako enostavna. Trg dela je doživel velike spremembe in najstniki ob zaključku osnovnošolskega izobraževanja, ko se soočajo s prvo pomembnejšo odločitvijo v svojem življenju, odločitvijo o tem, kje nadaljevati šolanje, niso več pred preprosto odločitvijo. Mlade mora šola pripraviti na spremenjene razmere naše prihodnosti. Karierna orientacija v sodobni kakovostni šoli ne more iti zgolj le v smeri poklicnega svetovanja in usmerjanja z namenom opravljanja določenega poklica. Učenje za določen poklic današnjega časa je skoraj da nesmiselno, saj so poklici v novi dinamiki trga dela lahko že jutri zastareli, poleg tega se na trgu dela ves čas pojavljajo novi poklici, ki jih mladi v trenutku odločitve še niso mogli izbrati, ker še niso obstajali, vstop na trg dela ni več enkraten dogodek in od posameznika zahteva več truda, le redki so tisti, ki kariero delajo le pri enem delodajalcu in opravljajo le en poklic.
Karierna orientacija v kakovostni sodobni šoli mora torej obsegati dejavnosti, ki so orientirane na posameznika, na samopoznavanje sposobnosti in spretnosti, znanj, veščin in izkušenj, dejavnosti, skozi katere se posameznik uči prepoznati oz. oceniti svoje močne lastnosti in šibkosti, dejavnosti, ki namesto tekmovalnosti spodbujajo sodelovanje, dejavnosti, ki spodbujajo medsebojno spoštovanje in empatijo, ki je predpogoj za uspešno komunikacijo, timsko delo in reševanje sporov ter za razumevanje drugačnih, dejavnosti, ki spodbujajo kreativnost in »učijo« ustvarjalnih veščin, dejavnosti, ki »učijo« samostojnega in kritičnega razmišljanja, dejavnosti, s katerimi pri mladih razvijamo sposobnost obvladovanja sprememb ob ohranjanju duševnega ravnovesja… V članku bomo predstavili nekaj praktičnih primerov dejavnosti, s katerimi sledimo zgoraj naštetim ciljem.
V članku se bomo na kratko dotaknili tudi podhranjenosti učnih načrtov obveznih predmetov v osnovni šoli z vsebinami s področja karierne orientacije. Kakovostna sodobna šola bo morala tudi na sistemski ravni to področje sistematično vključiti v obvezne vsebine in sicer po celi vertikali. Karierna orientacija ne more in ne sme biti odvisna le od iznajdljivosti in izvirnosti svetovalne službe, ki jo, kot že omenjeno, v zadnjem triletju v veliki meri izvaja. Dejavnosti z namenom karierne orientacije bi morali strokovni delavci predvideti v svojih letnih delovnih načrtih tako kot npr. dejavnosti za razvijanje bralne pismenosti in jih prepletati z vsebinami svojih predmetov.

dr. Bojan Jeraj – UČNI SPREHOD KOT OBLIKA SPREMLJANJA UČITELJEVEGA DELA (ravnateljstvo.osljbe@guest.arnes.si)

K pedagoškemu vodenju ravnatelja sodi tudi spremljanje pouka, katerega prvotni namen je informativne, svetovalne in razvojne narave. V strokovni literaturi se spremljanje pedagoškega procesa vse pogosteje povezuje tudi z razvojem učeče se skupnosti, kjer se posamezni učitelji ter vodstvo šole učijo drug od drugega in tudi drug z drugim. V ospredje pride timsko delo in sodelovanje ter želja po dosegu zastavljenih ciljev na ravni zavoda. Eden od načinov spremljanja učiteljevega dela, ki v praksi postaja vse bolj pogost, in omogoča zagotavljanje ali povečanje kakovosti dela v zavodu, je tudi učni sprehod. V grobem bi lahko učni sprehod označili kot obliko medsebojne hospitacije, kjer mora biti opazovanje učiteljevega dela namenjeno ugotavljanju, katera področja je mogoče še izboljšati, kar naj bi posledično pomembno vplivalo predvsem na izboljševanje učenčevih dosežkov. Z manjšo empirično raziskavo bodo predstavljena mnenja nekaterih osnovnošolskih ravnateljev in ravnateljic o izvajanju učnega sprehoda kot eni izmed možnih oblik spremljave pedagoškega dela.

Damjan Beton (betond@os-danilekumar.si)

Pravljice lahko s pridom uporabimo tudi v pedagoškem procesu. Uporabimo jih lahko za skupinsko kot tudi individualno delo z učenci. Pravljice nosijo in obenem tudi krepijo elemente bistvenega, kar nas ljudi dela celovite. V šolskem prostoru na to celovitost pozabljamo in večinoma pri delu na področju vzgoje in izobraževanja delujemo na področju telesa in psihe. Pozabljamo pa na duhovno razsežnost. Pravljice pa nam omogočajo, da delujemo bolj celovito  – tridimenzionalno; na področju telesnega, na duševnem področju in v duhovni razsežnosti. Preko pravljic učenci sami lahko pridejo do vsebin, ki so zanje pomembne. Lahko bi rekli, da s pravljicami posegamo na področje eksistencialne pedagogike in se usmerjamo k smislu. V prispevku bomo predstavili uporabo pravljic pri delu z učenci, kako nam lahko pomagajo pri podajanju zahtevnih situacij in njihovem reševanju.

Damjan Erhatič (damjan.erhatic@gfml.si)

Digitalna pismenost in kreativno razmišljanje sta ključ do poklicne uspešnosti v prihodnosti, zato je pomembo, da sledimo trendom tudi v izobraževanju ter poskušamo dijakom na raznolikih primerih prikazati uporabo sodobne informacijsko komunikacijske tehnologije. Pouk mora biti zanimiv in privlačen, da učence dodatno motivira pri usvajanju učnih ciljev in njihovi ustvarjalnosti.

Zato jim pri pouku informatike poskušamo približati nekatera izmed mnogih področij, ki bi jim olajšala izbiro poklica v prihodnosti. Tako imajo možnost spoznati sledeče teme:

–             3D modeliranje in tiskanje,

–             programiranje na platformi Arduino,

–             izdelava modela realnosti s pomočjo fotogrametrije,

–             Lego Mindstorms EV3,

–             poglobljeno znanje iz računalniških omrežij,

–             drugo.

Predvsem robotika se je v zadnjih desetletjih utrdila v številnih industrijskih procesih, v zadnjem času pa kot del našega vsakdanjega življenja. Dijaki pokažejo največ zanimanja za fotogrametrijo. Fotogrametrija je znanost in tehnologija pridobivanja zanesljivih informacij o fizičnih predmetih in o okolju s postopkom snemanja, merjenja in interpretacijo fotografskih podob in vzorcev elektromagnetnih sevalnih posnetkov ter drugih pojavov. Z drugimi besedami, je ustvarjanje 3D modela, kjer posnamemo veliko število slik pravega predmeta. Je enostavna za uporabo, da dobre rezultate in je lahko popolnoma brezplačna.

Vsa področja so za dijake izredno zanimiva in aktualna, nekatera so del pouka, druga izbirne narave. Tako s pomočjo tehnologije dijakom predstavimo poklice prihodnosti, ki so med najbolj zaželenimi in sledijo vsakdanjim trendom.

Eva Zore – UČITELJ ZA ŠOLO PRIHODNOSTI (zoree@os-danilekumar.si)

V luči prizadevanja za kakovostnejše izobraževanje in šolo prihodnosti je pomembno, da se učitelji nenehno izobražujejo, pridobivajo nova znanja in veščine ter osebnostno rastejo. V prispevku bo raziskan učiteljev razvoj, osebnostni napredek, hkrati pa bo izpostavljena povezava med temi pojmi ter pogumom, smelostjo v razredu pri delu z otroki. Razmišljali bomo, kaj so dejavniki, ki učitelja premaknejo iz območja ugodja in udobja v vlogo mentorja, in na kakšen način to doseči. Poseben poudarek bo na medgeneracijski izmenjavi izkušenj in znanj med izkušenimi učitelji in učitelji začetniki kot posebni obliki osebnostne rasti.
Omenjeno bomo preverjali z anonimnim vprašalnikom, ki bo predhodno poslan zaposlenim na Osnovni šoli Danile Kumar in kasneje analiziran ter interpretiran s sodobno tujo in domačo literaturo. Ker smo prepričani, da so stebri današnje šole in šole prihodnosti predani in drzni učitelji, ki so pripravljeni poučevati izven okvirov že preverjenega, bomo raziskavo izvedli v interesu izboljšanja poučevanja in učenja, obnavljanja zaupanja v kakovost poučevanja in nenazadnje zagotavljanja prihodnosti pedagoškega poklica.
Ključne besede: šola prihodnosti, odnosi, medgeneracijsko učenje, smelost za preseganje okvirov

Ingrid Peroša – ŠOLA – BREZČASNA ELEGANCA S PRIDIHOM SODOBNOSTI (ingrid.perosa@gmail.com)

Poučevanje je ustvarjanje prostora za medsebojno sodelovanje in ustvarjalno izražanje. Gre za umetnost dopuščanja vsakemu učencu_ki, da lahko v svojem ritmu, na svoj način in v lastnem interesu prevzame odgovornost za učenje. Učitelj_ica je načrtovalec_ka, spodbujevalec_ka, predvsem pa spreten_a opazovalec_ka, ki vsakemu posamezniku skozi proces učenja pomaga ugotoviti in določiti nivo svojega znanja in kompetenc ter ga usmerja k nadgrajevanju in doseganju zastavljenega cilja. Učitelj_ica navdihuje h krepitvi in pridobivanju kompetenc, osmisli namen izbrane teme ter poveže učenčeve izkušnje s tematiko o kateri se pogovarjajo.
Namen poučevanja je krepitev lastne samopodobe in iskanje svojih interesov ter želja za ustvarjanje življenja, ki izpolnjuje osebo, ki ga živi, ter ima posledično pozitiven vpliv tudi na lokalno okolje v katerega je vpet.
V prihodnosti imam vizijo šole, ki učence napeljuje h komunikaciji in krepitvi medsebojnega sodelovanja tako med vrstniki, učitelji_cami in tehničnim osebjem na šoli, kakor tudi z lokalno skupnostjo v kateri živijo. Učenec_ka ima v šoli priložnost krepitve lastne samozavesti in samospoštovanja, saj se odloča in izraža na osnovi lastnih izkušenj, sooča se s svojimi občutki, potrebami in stališči, ki se lahko med odraščanjem oddaljujejo od stališč staršev in ožje družine.
V učilnici se prepletata kakovosten in pristen odnos, ki temelji na recipročnem spoštovanju učencev_k in učitelja_ice, z učnimi vsebinami, ki jih skupaj spoznavajo, raziskujejo in povežejo z uporabo v vsakdanjem življenju.
Pri poučevanju omogočam svojim učencem_kam, da se svobodno izražajo ter jih pri tem usmerjam pri izboru besed in načinu izražanja. Stremim k sproščenemu vzdušju, ki jim omogoča učinkovito usvajanje novih znanj in veščin.
Za zelo učinkovito sredstvo se je v moji dolgoletni praksi izkazalo poučevanje na osnovi »flipped classroom« t.i. »obrnjene učilnice«, ki posamezniku omogoča sprejemanje in obdelavo informacij v lastnem ritmu ter s poljubnim številom ponovitev. Vsak zase gre skozi niz učnih postojank, ki pripomorejo k razumevanju, ponavljanju, utrjevanju in preverjanju usvojenega znanja. Učenci_ke znotraj določenega časovnega okvirja usvojijo enako količino znanja, a po posameznih postojankah različno dolgo, kar krepi samopodobo šibkejših in introvertiranih oseb, hkrati nudi možnost izkazovanja znanja tudi nadarjenim učencem.
Obrnjeno učenje je priložnost za učitelja, da se odmakne iz središčne točke znotraj razreda na rob dogajanja ter s premišljenim načrtovanjem in doslednostjo poskrbi za učno situacijo v kateri se lahko vsak učenec_ka izrazi. Učitelj_ica lahko na ta način za vsakega učenca_ko določi stopnjo znanja, sledi njegovemu_njenemu napredku in ga_jo na poti učenja usmerja individualno. V razredu dobi vsak učenec_ka možnost soodločanja o tem koliko, kako in kdaj se bo določeno učno vsebino naučil_a in svoje znanje dokazal_a ali sprejel_a odgovornost za svoje neznanje. Najbolj pomemben vidik take učne situacije je zavedanje, da je vsak sposoben nadgrajevati svoje znanje in prevzeti odgovornost zase.
Poleg komunikacije in sodelovanja se pri tem načinu dela vzporedno krepita kritično mišljenje in ustvarjalnost, ki sta nujno potrebni veščini za ustvarjenje kakovostnega življenja vsakega posameznika. Obrnjena učilnica je povezava med poučevanjem v klasični obliki s sodobno tehnologijo. Povezuje osnovno nalogo šole s prilagajanjem spremembam v družbi kar osnoven namen šole še krepi in približuje mladostnikom.
Šola bo v prihodnosti svoje mesto v družbi okrepila ter se ohranila kot temelj soustvarjanja trajnostne in sodelovalno naravnane skupnosti.

Irena Demšar – ŠOLA KOT VAREN PROSTOR Z NIČELNO TOLERANCO DO NASILJA (irena.demsar@guest.arnes.si)

Družba 21. stoletja in z njo posledično tudi šola se spreminja. Vsi si želimo, da bi bile šole kakovostne, zato prenavljamo učne načrte, izboljšujemo učne procese in uvajamo inovativne tehnologije. Zelo pomembno pa je, da ne pozabimo, da mora biti šola varen prostor – prostor, v katerem bodo otroci in mladostniki lahko odkrili in razvijali svoje talente, brezskrbno odraščali, sklepali prijateljstva, sodelovali ter imeli željo po raziskovanju in učenju. Šola ne sme biti prostor, kamor bi se otroci bali vstopiti oziroma bi se počutili ogrožene, prestrašene in nemočne.
Nasilje med vrstniki ni nov pojav. Z njim se je, v takšni ali drugačni obliki, srečal skoraj vsak izmed nas. Posledice raznih oblik nasilja negativno vplivajo na osebnostni razvoj otrok, njihovo počutje in zdravje ter na splošno na kakovost njihovega življenja. Po podatkih strokovne službe Zveze prijateljev mladine Slovenije je nasilja v šolah vse več. V naši družbi je še vedno prisoten mit, da je vrstniško nasilje nekaj normalnega in je sestavni del odraščanja, hkrati pa priložnost, da se mladi naučijo postaviti zase in se utrdijo. To vsekakor ne drži. Vrstniško nasilje se ne bi smelo dogajati nikomur. Osebam, ki ga doživljajo, lahko povzroči veliko škode in trpljenja. Nasilje ni nikoli pravi način ravnanja v medsebojnih odnosih.
Za preprečevanje takšnega vedenja v šolah naj bi bilo poskrbljeno s pravili šolskega reda, vzgojnim načrtom šole, primernim ukrepanjem učiteljev in strokovnim posredovanjem svetovalne službe ter vodstva šole.
V prispevku bom predstavila preventivni program »VARNI, MOČNI IN SVOBODNI BREZ NASILJA«, ki ga na OŠ Vodice izvajamo svetovalne delavke in učiteljice, ki smo ustrezne kvalifikacije pridobile na dodatnem strokovnem izobraževanju programov CAP in NEON pod strokovnim vodstvom ISA inštituta.
Šola je lahko varen prostor le, če zagovarjamo ničelno toleranco do vrstniškega nasilja. To je moč doseči le celostnim pristopom za preprečevanje vrstniškega nasilja, v katerega so vključeni zaposleni v šoli, vsi učenci ter njihovi starši. Na naši šoli ne ukrepamo le takrat, kadar se nasilje pojavi že v hujših oblikah, ampak delujemo preventivno. Oblikovana so jasna pravila o ravnanju v primeru vrstniškega nasilja in posledicah za tiste, ki bi ga izvajali.
Osnovni cilj je krepiti varovalne dejavnike otrok, da bi se znali zaščititi pred nasiljem in da ne bi povzročali nasilja. Otrokom preko igre predstavimo možnosti samozaščitnega ravnanja v različnih situacijah ter jih naučimo, da je samozavesten odziv najboljši, če se znajdejo v situaciji, ko nekdo izvaja nasilje. Spodbujamo tudi razvoj socialnih veščin, posebej empatije. Delavnice se izvajajo v 2., 4., 5., 6. in 7. razredu. Učenci se seznanijo in naučijo, kako prepoznati, da gre za nasilje nad vrstniki, kako obdržati svoje pravice, da so varni, močni in svobodni in pri tem spoštovati pravice drugih, kako se ustrezno odzvati, če so žrtev nasilja vrstnika oz. vrstnikov v fizičnem ali spletnem okolju, kako pomembna je pomoč in podpora vrstnikov, kako odraslemu povedati o izkušnji nasilja, kako lahko sami prispevajo k zmanjšanju in preprečevanju nasilja nad vrstniki.
Sama skupaj s sodelavko izvajam delavnico v 6. razredu, kjer spregovorimo o nadlegovanju, osebnih mejah in o vrstah spolnega nasilja. Strokovni članek temelji na predstavitvi in kratki evalvaciji programa NEON za preventivo in zlorabe otrok. S predstavitvijo želim s širšo javnostjo deliti informacije, znanja in veščine, s katerimi lahko krepimo otrokovo samozaščitno ravnanje.

Jasna Hude (jasna.hude@csgm.si)

Kot učiteljica otrok z avtizmom, vključenih v izobraževalni program s prilogajenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo z enakovrednim izobrazbenim standardom, se pogosto sprašujem: »Kakšna mora biti šola, da bomo v prihodnosti lahko rekli, da je kakovostna?« Kakovostna predvsem v smislu opolnomočenja otrok z motnjo avtističnega spektra za samostojno življenje. Otroci z avtizmom se namreč na tem področju spopadajo z množico izzivov. Pri delu ne sledim zgolj napisanemu učnemu načrtu. Zame je izrednega pomena predvsem skriti kurikulum, ki mi daje svobodo za uvajanje vsebin, ki jih bodo učenci lahko uporabili v življenjskih situacijah. Svoje učence stalno spodbujam in jih usmerjam k učenju in ustvarjanju ter pridobivanju novih veščin, izkušenj in spretnostii. Tako jim nudim varno, predvidljivo in spodbudno učno okolje. V prispevku bom predstavila oblike in metode dela učenja socialnih in komunikacijskih spretnosti, ki jih izvajam pri pouku z učenci z avtizmom.

Jasna Klančišar – SPREMELJEVALEC OTROKA Z MOTNJO AVTISTIČNEGA SPEKTRA – pravica ali prestiž? (jasna.klancisar@guest.arnes.si)

V letu 2022 ne govorimo več samo o epidemiji koronavirusa, temveč tudi o epidemiji motenj avtističnega spektra (MAS), saj je pogostost v svetovni populaciji v zadnjih dveh desetletjih narasla za več desetkrat. Kljub temu, da ne vemo zakaj, ta izredno strm porast terja znanje, razumevanje, izkušnje in potrebo po intenzivnem raziskovanju te motnje. Posameznike z MAS je potrebno vključevati, usmerjati, krepiti njihova močna področja, da razvijejo svoje potenciale in ne ostanejo prikrajšani, spregledani, anksiozni, rigidni, degradirani, izključeni in odrinjeni kot manjvredni in drugorazredni. Motnje avtističnega spektra so vseživljenjska ter najhitreje naraščajoča kompleksna razvojna in nevrološka motnja, ki kaže na netipično delovanje možganov oziroma na njihov nepravilen in neobičajen razvoj. Velik pomen ima tudi spremljevalec otroka z MAS, ki vstopa v odnos z otrokom preko različnih vlog. Je otrokov partner pri igri, otroka poučuje, vodi, usmerja ter se odziva na njegove potrebe. Je ključnega pomena za otrokov celostni in zgodnji psihosocialni ter čustveni razvoj. Za doseganje želene prihodnosti se moramo kot sodobna družba zavedati, če želimo razumeti osebe z MAS, ki jih vsako leto v Sloveniji in po svetu diagnosticiranih vedno več, da sta šolanje in vključevanje oseb z MAS preveč pomembni področji, da bi ju prepustili naključju in pilotskim projektom. To mora biti zakonsko in sistemsko urjeno, da se zagotovi strokovne, premišljene in v korist otrok v vseh vzgojno-izobraževalnih programih enake možnosti do izobraževanja.

Jurij Bizjak – INTEGRACIJA V SEGREGACIJI (jurij.bizjak@zgnl.si)

Vedno več otrokom v Sloveniji se odkrije ali potrdi eno od oblik posebnih potreb. Veliko otrok s posebnimi potrebami brez večjih težav prijadrajo skozi obdobje osnovnošolskega in srednješolskega šolanja. Za nekatere otroke pa so potrebne spodbude v obliki individualnega programa, rednih obiskov specialnih in socialnih pedagogov, logopedov in drugih strokovnjakov, vse z jasnim ciljem, da se otrok čim bolje vključi v večinski – »normalni« način izobraževanja ter ga ustrezno zaključi.
V srednji šoli se dijak s posebnimi potrebami lahko izobražuje v programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, ki jih izvajajo vse redne srednje šole ali pa se izobražuje v prilagojenih izobraževalnih programih, ki jih izvajajo zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. Dijak si v teh zavodih pridobi primerljivo znanje in kvalifikacije kot vrstniki v rednih programih. Programi v zavodih se praviloma podaljšajo za dodatno leto, zaradi dejavnosti in prilagoditev, ki omogočajo dijakov optimalni razvoj, vključujejo podporo za lažje premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj ter pomoč pri učenju, sicer pa programi potekajo po primerljivih predmetnikih. Programe in predmete izvajajo usposobljeni specializirani učitelji. Eden takšnih zavodov je tudi Zavod za gluhe in naglušne v Ljubljani ali krajše ZGNL.
ZGNL je osrednja slovenska ustanova in edina za celostno obravnavo gluhih in naglušnih otrok, oseb z govorno-jezikovno motnjo in oseb z motnjo avtističnega spektra, v kateri poteka vzgoja in izobraževanje poleg v vrtcu in osnovni šoli še v srednji šoli. ZGNL je nastal že leta 1900 takrat pod imenom gluhonemnica. Potrebna je bila segregacija gluhih in naglušnih otrok, če so želeli doseči vzgojno-izobraževalne cilje. Dolga leta je ZGNL predstavljal dom le gluhim in naglušnim dijakom, ki se niso odločili za integracijo v rednih srednjih šolah. V zavodu je poleg gluhih in naglušnih dijakov zaposlenih tudi nekaj gluhih in naglušnih učiteljev. Gluhi učitelji imajo v procesu vzgoje in izobraževanja pomembno vlogo zaradi lastnih izkušenj z gluhoto in poznavanjem problematike. Gluhi učenci se z njimi lažje identificirajo, povezovalni element je tudi znanje znakovnega jezika, kar omogoča lažje sporazumevanje in boljšo povratno informacijo o razumevanju podane učne snovi.
V zadnjih letih pa je ZGNL postal dom tudi dijakom s posebnimi potrebami, ki nimajo govorno jezikovnih motenj ali niso gluhi ali naglušni. Zavod obiskuje vedno več dijakov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami in otrok z avtističnimi motnjami. Učitelji, ki so se specializirali za področje gluhih in naglušnih, so se kar na enkrat znašli pred novimi izzivi. Veliko dijakov z drugačnimi motnjami (motnje avtističnega spektra in čustveno vedenjske motnje) je za uspešen potek vzgojno-izobraževalnega procesa koristno integrirati med že tako segregirano skupino dijakov. Dijak tekom integracije pridobi veliko spodbud, kot so redni obiski pri specialnih pedagogih, pridobitev spremljevalca itd… Ali je uspešnost integracije drugačnega dijaka med drugačne dijake večja, kot bi bila integracija drugačnega dijaka med večinske dijake, je težko reči. Gotovo pa sprejetje preostalih dijakov s posebnimi potrebami med gluhe in naglušne dijaka prinaša drugačno dinamiko poučevanja, drugačno vez med gluhim učiteljem in ne več tako gluhim razredom. Vse s ciljem za bolj kakovostno šolo?
KLJUČNE BESEDE: segregacija, posebne potrebe, gluhi, avtisti, ADHD

Katarina Grom – MOČ KAKOVOSTNE ŠOLE V LUČI RAZVIJANJA PISMENOSTI Z UPORABO INTEGRATIVNE METODE OPISMENJEVANJA (grom.katarina@gmail.com)

Zaupanje je neobhoden spremljevalec šolskega prostora v kontekstu vrednot, ki naj bi jih šola gojila in zastopala na vseh nivojih. Današnji čas v ljudeh vzbuja dvome na vsakem koraku, zato zaupanje v izobraževalnem sistemu ni več samoumevno, saj si je zanj potrebno prizadevati ter ga opravičevati in izkazovati s kakovostjo – torej, trajno razvijati. Ta se v izobraževanju odraža na različnih ravneh, npr. smiselni implementaciji evropskih izobraževalnih smernic, oblikovanju primerne nacionalne izobraževalne politike, osredotočenosti vodstvenih izobraževalnih struktur k temeljnim ciljem kakovostne šole, visoko usposobljenem pedagoškem kadru, ki zna in zmore slediti sodobnim smernicam ter najnovejša znanje posredovati učencem, povezovanju strokovnjakov in praktikov za doseganje ustreznih dosežkov, sodelovanju šol z zunanjimi institucijami v želji po pridobivanju najnovejšega znanja in sodelovanju z inštitucijami, ki zagotavljajo finančne vire za primerno delovanje šole. Zagotavljanje kakovosti izobraževalnih ustanov je prednostna naloga številnih držav OECD, med katere sodi tudi Slovenija.
Eden izmed temeljev izobraževalnega sistema, ki ga štejemo za kakovostno šolo, je tudi ustrezen nivo razvite pismenosti učencev, za katerega si morajo prizadevati vsi udeleženci na vseh ravneh izobraževanja. Raziskava se osredotoča na začetno opismenjevanje z integrativno metodo, kar imenujemo tudi Model IMO-1, v povezavi z njenimi dolgoročnimi učinki, ki smo jih merili na poskusnem nacionalnem preverjanju znanja ob koncu tretjega razreda pri slovenščini. Učinke vpeljane metode smo merili z namenom, da bi ugotovili, ali bi bilo potrebno izboljšati poučevalno prakso, ki bi pri predmetu slovenščine zagotavljala kakovostno znanje učencev ob koncu prvega izobraževalnega obdobja. Cilj raziskave je bil preučiti dosežke učencev na poskusnem nacionalnem preverjanju znanja ob koncu tretjega razreda iz predmeta slovenščine, da bi primerjali razlike med dosežki v povprečju števila točk glede na slovensko raven, preučevano šolo in izbrani razred. Raziskava je potekala v dveh ločenih šolskih letih in je bila izvedena s kavzalno neeksperimentalno metodo z uporabo kvantitativnega raziskovalnega pristopa. Vzorec raziskave je na nacionalni ravni v obeh letih beležil 10344 učencev, na ravni šole 113 učencev in na ravni preučevanega razreda 37 učencev.
Rezultati raziskave so pokazali visoke dosežke učencev na poskusnem nacionalnem preverjanju znanja ob koncu tretjega razreda v primerjavi s slovenskim povprečjem tako na ravni šole kot preučevanega razreda. Ugotovitve raziskave kažejo, da poučevalna praksa z uvajanjem integrativnega opismenjevanja daje na področju slovenščine odlične rezultate, kar učence vodi h kakovostnemu znanju pismenosti in nudi temeljne osnove za nadaljnje izobraževanje. Raziskava je pomembna z vidika povratne informacije učencem oziroma njihovim staršem, učiteljem, šoli in na nacionalni ravni, saj slednja s politiko izobraževanja oblikuje učne načrte, ki naj bi prispevali h kakovostnim smernicam, s katerimi učitelji oblikujejo ustrezno pedagoško prakso. Dosežki raziskave so tudi v skladu z evropskimi smernicami, nacionalnimi pobudami in raziskovalnimi ugotovitvami, ki nagovarjajo odločevalce pedagoških praks k ustreznemu poučevanju za zagotavljanje kakovostne šole za prihodnje generacije. Sklenemo lahko, da bi bilo smiselno razmisliti o širši uporabi integrativne metode začetnega opismenjevanja pri otrocih prvega razreda, saj se kažejo pozitivni učinki pri znanju otrok na področju pismenosti, kar nakazuje na smotrnost uporabe metode v luči pridobivanja znanja, ki naj bi ga pridobivali učenci v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju v kakovostni šoli.
Ključne besede: bralno-pisalni dosežki, didaktika slovenščine, integrativna metoda opismenjevanja, kakovost, poskusno nacionalno preverjanje znanja, razvijanje pismenosti

Klavdija Podlesnik – MEDGENERACIJSKO SODELOVANJE DIJAKOV V LOKALNI SKUPNOSTI (klavdija.podlesnik@gimnazija-ruse.si)

S člankom želim predstaviti pomen vključevanja dijakov v medgeneracijske dejavnosti v lokalni skupnosti, kjer se šolajo.
Na Gimnaziji in srednji šoli za kemijo in farmacijo že vrsto let ponujamo široko izbiro obšolskih dejavnosti. Ena izmed dejavnosti je tudi prostovoljstvo in medgeneracijsko sodelovanje v lokalni skupnosti. V popoldanskem času in v glavnem odmoru se dijaki vključujejo v medgeneracijske dejavnosti, ki prinašajo drugačen način učenja. Dijaki se aktivno vključujejo v lokalno skupnost in sodelujejo na različnih medgeneracijskih srečanjih v kraju. V samem kraju nimamo doma starostnikov, pač pa s starejšimi sodelujemo na drug način. Povezali smo se z Dnevnim centrom Rast Ruše in VDC Polž-em Maribor, enota Ruše. Že nekaj let z njimi aktivno sodelujemo na različnih prireditvah in dejavnostih. Dijaki prostovoljci se vključujejo med uporabniki obeh centrov, se z njimi družijo, igrajo družabne igre, hodijo na sprehode, izvajajo računalniške delavnice…
Nekaj krat na leto organiziramo različne prireditve, božično-novoletni koncert, literarna srečanja, dijaki pripravijo kratek kulturni program in druženje. Dijaki izvajajo delavnice računalništva, hkrati pa se družijo z uporabniki.
Tik ob šoli leži dijaški dom, v katerem bivajo dijaki iz različnih območij Slovenije. V dijaškem domu dijaki bivajo 4 leta in se v tem času vključujejo v medgeneracijske aktivnosti v kraju. S svojim vključevanjem vnašajo v lokalno skupnost svoje šege, navade, ki so jih prinesli iz svojih krajev. Zelo pomembno je, da dijaki v novem okolju začutijo pripadnost lokalni skupnosti in izkoristijo svoj prosti čas ter ga naklonijo drugim, tistim, ki so pomoči potrebni.
Dijaki se na ta način učijo sprejemati drugačne posameznike, učijo se, kako se vključiti v lokalno skupnost in na kakšne načine aktivno sodelovati. Učijo se od starejšim, pridobivajo na samozavesti, razvijajo različne vrednote, ki jih bodo potrebovali skozi življenje. Lahko bi rekli, da se učijo za prihodnost, učijo se strpnosti, drugačnosti, povezanosti in pridobijo nove izkušnje. Pomembno je, da se dijaki zavedajo, da znanje ne pridobijo samo v šolskih klopeh, pač pa jih realno življenje nauči še več, sploh kadar imajo dijaki možnost učenja od drugih, starejših, drugačnih. Pomembno je, da se zavedajo, da se drug od drugega veliko naučijo in da dijaki s svojim doprinosom bogatijo lokalno skupnost.
Znanja, veščine, spretnosti in druge vrline, ki jih dijaki dobijo z medgeneracijskim sodelovanjem v lokalni skupnosti, so dodana in neprecenljiva vrednost k srednješolskemu izobraževanju.

Lina Faletič (lina.faletic@os-kosana.si)

V prispevku bi želela predstaviti način poučevanja psihologije na gimnazijskem programu, kjer sem učila pred nekaj leti in je v ospredje dajal izkustveno učenje ter delno krepil temeljne kompetence 21. stoletja kot so podjetništvo in ustvarjalnost. Izhajala sem iz prakse, saj sem pri dijakih opazila preveliko mero reproduktivnega mišljenja ter premalo kritičnega mišljenja, ki bi moral biti ravno pri gimnazijih zelo razvit. Učitelji namreč na podlagi učnega načrta in v misli na maturo v veliki meri zahtevamo prav reprodukcijo, ki pa v današnjem času nikakor ni dovolj. Kljub temu, da na ta način dosegajo dobre rezultate, so dijaki pri takšnem reproduciranju znanja bolj ali manj pasivni, saj včasih dobesedno ponavljajo zapisano v knjigah in zvezkih. Pri pouku ter šolskih in obšolskih dejavnostih sem ugotovila, da imajo tudi najboljši dijaki težave z nalogami, ki zahtevajo razmišljanje izven okvirjev. Dijaki so navajeni na strukturirana navodila in zahteve ter se nanje odzivajo z bolj ali manj enoznačnimi odgovori, ne znajdejo pa se pri odprtih nalogah. Kritično in ustvarjalno mišljenja sta v 21. stoletju, v poplavi bolj ali manj preverjenih in zanesljivih informacij, ključnega pomena. Ustvarjalnost je postala pomembna tema, saj spodbuja inovativnost in je za uspeh posameznika izjemnega pomena (Stierand, Dörfler in MacBryde, 2014), saj mu omogoča hitro in učinkovito prilagajanje okolju, ki se vedno hitreje spreminja (Puccio, 2017). Čeprav ustvarjalnega mišljenja ne potrebujemo več za neposredno preživetje, kot so ga naši predniki, predstavlja ključno strokovno kompetenco za uspešno vključitev v poslovni svet (Puccio, 2017). Inovativne ideje, ki jih razvijejo posamezniki v organizacijah, se neposredno povezujejo z višjimi dohodki, napredovanjem in zadovoljstvom s kariero. Poleg tega se ustvarjalno mišljenje povezuje z boljšim telesnim zdravjem ter višjim splošnim blagostanjem in delovanjem posameznika (Carmeli, McKay in Kaufman, 2013). Zaradi nujnosti razvoja kompetenc kritičnega in ustvarjalnega mišljenja v današnjem času je torej nujno, da se ga naučimo spodbujati pri dijakih. Na podlagi naših izkušenj ugotavljamo, da za njegov razvoj tradicionalne oblike poučevanja ne zadostujejo, ampak ga mnogokrat celo zavirajo ali onemogočajo. Več kot primerne se pri tem izkažejo inovativne oblike poučevanja.
Dijakom sem tako poleg ustne in pisne ocene ocenila tudi projektne naloge. Predstavila bi rada eno izmed njih, v okviru katere so dijaki spoznali, osvojili in uporabili znanje s področja dejavnikov pozornosti tako, da so oblikovali letak, plakat ali reklamo za gimnazijo Piran. Njihove izdelke sem nato kot svetovalna delavka tudi dejansko uporabila pri promociji programa na osnovnih šolah in so imeli posledično velik praktični pomen, saj so srednje šole financirane glede na število vpisa. Naloge tako niso bile le same sebi namen, ravno tako ni bil končni cilj le ocena in pridobljeno znanje, temveč dejanski prenos v realni, konkurenčni svet. Dijakom je bila naloga všeč, pri njej pa so bili tudi zelo uspešni.

Maja Ilar (ilarm@os-danilekumar.si)

Pogosti so očitki, da so učni načrti neusklajeni in neživljenjski ter da šola učencev ne pripravlja na življenje. Ti očitki pogosto letijo tudi na poučevanje fizike in matematike. V svojem prispevku sem se osredotočila na poglavje o pretvarjanju merskih enot, za katerega smo vsaj učitelji naravoslovnih predmetov prepričani, da so življensko pomembna vsebina. Predvsem me je zanimalo pretvarjanje z uporabo merskih predpon. Moje izkušnje so, da imajo učenci s pretvarjanjem velike težave, prav tako opažam, da uporabnosti predpon in njihovega pomena ne razumejo na pričakovanjem oz. želenem nivoju. Da bi ugotovila, kolikšno vrednost in pomembnost tej vsebini pripisuje naše šolstvo, sem pregledala umeščenost predpon v učne načrte, čas, ki jim je v njih namenjen, in standarde znanj, v katerih se pojavljajo. Primerjala sem pojavnost predpon v učnih gradivih, nacionalnih preizkusi znanj in na tekmovanjih. Opazila sem, da so predpone v učnih načrtih po eni strani predstavljene kot življenjsko zelo pomembne, po drugi strani pa le bežno obravnavane in pogosto spregledane, zato pa poslednično pri učencih tudi slabo razumljene. V želji, da bi učenci predpone bolje sprejeli, se z njimi spoznali in jih tudi v vsakdanjem življenju znali uporabljati, sem pripravila zgodbo v obliki stripa, ki govori o dečku in njegovih novih prijateljih – enotah iz različnih družin. Skozi dogajanje v zgodbi deček spozna Kilotove, Milijeve, Megatove …, spozna, kaj je posameznim družinam enot skupnega in kakšni so njihovi pomeni. Tak način predstavitve predpon se je izkazal za zelo uspešnega, saj so mnogi učenci ob njem prvič slišali, da imata besedi kilogram in kilometer nekaj skupnega. Še več, spoznali so tudi, kaj jima je skupno. Zgodba je učencem omogočila, da so sicer že poznano vsebino o enotah, videli v drugačni luči, kar je bilo nujno, da so pri že znanih besedah slišali pomembne, prej preslišane dele besed, ki so pravzaprav ključne informacije o pomenu velikosti enote.

Maja Repe (majarepe@gmail.com)

V prispevku povzemam ugotovitve avtorjev knjige Otroci nas potrebujejo, Gordona Neufelda in Gaborja Matéja, ki prikazujeta kako je naša družba, zaradi sodobnega načina življenja, izgubila odnos z otroki, ki so ga prejšnji rodovi imeli za samoumevnega. Posledica izgube odnosa otrok-odrasel je pripeljala do tako imenovane vrstniške usmerjenosti, ki pa ni niti »naravna« niti »zdrava«, njene posledice pa so grozovite. Seveda pri tem ne gre zanemariti pozitivnih učinkov, ki jih ima vrstniška skupnost na mladostnike: oblikovanje lastne identitete, socialno/čustven razvoj, razvijanje spretnosti kot npr. samostojno reševanje problemov idr. Problem nastane takrat, ko otroci svojo primarno navezanost, ki naj bi po naravi pripadala odraslemu skrbniku, preusmerijo na svoje sovrstnike. Otrok, ki ni varno navezan na starše, posledično tudi z drugimi odraslimi težko vstopa v varne odnose, hkrati pa od vrstniške skupine dobi manj pozitivnega.
Naša družba ne poskrbi za razvojne potrebe naših otrok. Na začetku dvajsetega stoletja, ko so odkrivali ključni pomen navezanosti za zdrav psihološki razvoj otrok, so komaj opazni premiki v družbi puščali usmerjenost mladih k odraslim nezaščiteno. Kultura, ki se je še nekaj desetletij nazaj prenašala iz roda v rod (vertikalno navzdol) in kjer so odrasli imeli odločilno vlogo pri njenem prenosu, se danes prenaša vodoravno znotraj mlajšega rodu.
Velja rek, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas – za uspešen razvoj otroka v odraslega smo potrebni tako stari kot mladi. Toda družba ustvarja ekonomski pritisk na oba starša, da delata zunaj doma, ko so otroci še majhni, med tem ko nadomestne odrasle skrbnike (vzgojiteljice/e v vrtcu, učiteljice/e, psihologinje/e, zdravnice/ke idr.), redko uči o navezanosti in s tem ne poskrbi za ustrezno nadomestilo, ki bi zapolnilo vrzel navezanosti na odraslega. Odraslega, ki je bil nekoč oporna točka otroka, njegov mentor, negovalec, vzornik in vodja, je zamenjal vrstnik. Odnos vrstnik-sovrstnik je podobno, kot da bi slepec vodil slepega – mladi, ki so navezani na svoje sovrstnike nikoli ne odrastejo v neodvisne odrasle osebe.
Osnovna etika v vrstniški kulturi je »kul« – popolna odsotnost čustvene odprtosti. Pri čustveno zaprtem otroku starševska/učiteljeva skrbnost ne pride do živega. Odnos vrstnik-vrstnik je izrazito negotov odnos, v katerem si otrok ne more oddahniti in se odpočiti v odnosu; zatre njihovo individualnost, njegovo radovednost ter podžiga agresivnost. Vrstniško usmerjeni otroci se ne morejo počutiti izpolnjene, zmožni so manj prilagoditev in so neučljivi učenci.
Kako lahko učitelji zapolnimo vrzel, ki je posledica družbeno-kulturnih sprememb zadnjih šestdesetih let, ter ponovno zavzamemo svoje naravne vloge kot mentorji in negovalci naših mladih, kot vzorniki in vodje, na katere se obrnejo po nasvet in vzgled?
Učitelji bi morali ves čas ozaveščati, da smo pomemben steber v razvoju vsakega mladega bitja in da smo s tem odgovorni, da družbene spremembe zaznamo in se nanje pravilno odzovemo. Naša odgovornost je, da vsaj delno pokrijemo primanjkljaj, ki ga imajo otroci iz ne-varno navezanih družin oz. da prepoznamo vrstniško usmerjene otroke in jih z orodji, ki so nam na razpolago, pripeljemo nazaj pod okrilje »varnega odraslega«. Vzpostavit moramo navezanost ter graditi na odnosu odrasel – otrok.

Mateja Kores – Učenje učenja – Ali res poučujemo za prihodnost? (koresm@os-danilekumar.si)

Učenje učenja naj bi učencem ponudilo usvajanje vseživljenjskih veščin, ki jim ne prinašajo zgolj uspeha v akademskem smislu, temveč jih tudi obogati z veščinami potrebnimi za delovanje v resničnem svetu, ko zapustijo varno in vodeno učenje v šolah. Vedno bolj očitno postaja, da se vrzel med veščinami, ki so potrebne za akademsko uspešnost in veščinami, ki so potrebne za kasnejšo finančno neodvisnost in karierni uspeh, vedno bolj poglablja. Akademski uspeh še zdaleč ni več zagotovilo za uspešno kariero. Kako mi, kot učitelji, zapolnimo to vrzel in priznamo, da so nekatere veščine na robu izumrtja, medtem ko se druge, za katerimi učenci stremijo, ne vključujejo v učne načrte. Predavanje, ki bo slonelo na sodelovalni metodi, bo skupini slušateljev omogočilo poenotiti ali zagovarjati različne poglede in pristope k reševanju perečega vprašanja: Ali res poučujemo za prihodnost?

Ključne besede: ATL, učenje učenja, veščine, učni načrt.

Mateja Močnik – RAZVOJNA MISELNOST KOT TEMELJ ŠOLE IN IZOBRAŽEVANJA ZA POKLICE PRIHODNOSTI (mateja.mocnik@gimnazija-skofjaloka.si)

Učitelje in profesorje čedalje večkrat preganja izraz neznani poklici prihodnosti, ki nas hkrati navdajajo z radovednostjo in strahom, ker danes večino poklicev prihodnosti dejansko še ne poznamo. Človek je po naravni zadržan do neznanih stvari in ti poklici niso nobena izjema. V trenutku, ko se bo v prihodnosti takšen poklic izoblikoval, bomo učitelji prihodnjih delavcev že prepozni z našim procesom izobraževanja. Ravno ta negotovost in hkrati velika odgovornost, ki jo čutimo do svojih učencev in dijakov, nas pogosto zasidra v procese izobraževanja, ki se nam zdijo najbolj varna izbira, ker je znana nam, vsaj približno pa jo poznajo tudi naši učenci. V ospredje običajno takrat stopijo faktografski načini poučevanja.
V razvoju pedagoških poklicev je v zadnjih letih s Covid-19 krizo in izobraževanjem na daljavo v ospredje stopila digitalna pismenost učiteljev, ki pa je v veliko primerih oplemenitila sodoben pedagoški proces tudi znotraj učilnic. V tem kontekstu opažamo veliko pozitivnih sprememb znotraj pedagoškega procesa. Digitalna pismenost pedagoških delavcev in posledično tudi učencev, je za prihodnost šole in delovnega okolja s poklici prihodnosti zelo pomembna. Ni pa edina smer pedagoškega procesa, ki bi jo bilo potrebno izpopolnjevati.
S pomočjo formativnega spremljanja učencev, alternativnih oblik ocenjevanja znanja in spreminjanjem pristopa učiteljev do opazovanja in podpiranja napredka posameznega učenca, v zadnjih letih prav tako v ospredje stopa koncept razvojne miselnosti. V večini je slovenski šolski sistem okolje, ki napake učencev kaznuje, ki straši z negativnimi posledicami in na drugi strani na piedestal postavlja popolnost in nezmotljivost učencev, obe skrajnosti pa na koncu leta pretvori v številčne ocene (dobre ali slabe). V takšnem okolju je razvojna miselnost močno zapostavljena. Z več vidikov je razvijanje miselnosti, usmerjene v napredovanje posameznika, temelj izobraževanja za prihodnje poklice. Ravno zato, ker ti poklici še niso definirani, lahko danes učence pripravimo nanje le tako, da se ne ustrašijo nobenega izziva, da so pripravljeni narediti napake in neuspešno preizkusiti svojo idejo. Pri tem ne obupajo temveč svoje napake analizirajo, se iz njih naučijo vse, kar se lahko, ter z novim znanjem in elanom nadaljujejo svojo pot. Šola prihodnosti mora vzpostaviti varno okolje za učence, v katerem se ne bodo bali negativnih posledic svojih napak, kjer bo glavno vodilo njihova radovednost in ne odlična ocena, okolje ki podpira drugačne, presenetljive in nenavadne ideje ter jim da priložnost za preizkus teh idej v praksi. Le tako lahko učenci takšno miselnost ponotranjijo do te mere, da noben poklic prihodnosti za njih ne bo nedosegljiva in nerešljiva uganka. Predstavljal jim bo izziv in ne oviro.

Matic Mur, Pika Polona Bižal (pikapolona.bizal@os-vv.si)

ADHD je pogosta motnja, ki zajema širok spekter težav na področju pozornosti, aktivnosti in regulacije impulzov. Posameznika običajno spremlja vse življenje, simptomi pa se običajno razlikujejo glede na življenjsko obdobje, spol in značilnosti okolja v katerih posameznik deluje. Čuječnost je stanje zavesti, ki predstavlja specifičen, zavesten način usmerjanja pozornosti na dani trenutek, ki ga posameznik poskuša sprejemati brez pripisovanja kvalitativnih oznak (presojanja). Je sposobnost vsakega človeka, ki se jo lahko razvija. Ugotovitve številnih raziskav so pokazale, da se možgani oseb z ADHD razlikujejo od nevrotipičnih možganov, kar nakazuje, da je vzrok za ADHD nevrofiziološki. Razlike so predvsem v strukturi, funkcioniranju in delovanju živčnih prenašalcev. Razlike so kompleksne in se razlikujejo med posamezniki, kar razlaga raznovrsten pojaven vzorec težav ADHD. V splošnem so razlike ugotovljene predvsem na področjih prefrontalnega korteksa in nekaterih globokih možganskih centrov (npr. bazalnih ganglijev) ter povezavah med njimi. Pri nevrotipični populaciji so to področja, na katera vadba čuječnosti vpliva na način, ki je v grobem ravno nasproten težavam, značilnim za možgane oseb z ADHD. Čuječnost mnoge možganske strukture, ne le aktivira, pač pa lahko doseže tudi trajne spremembe v njihovi strukturi in delovanju. Raziskave vpliva izvajanja prakse čuječnost na osebe z ADHD so zelo obetavne, saj so v splošnem pokazale, da čuječnost vpliva na zmanjšanje izražanja znakov ADHD. Dodatno pozitivno vpliva tudi na psihično dobrobit in kvaliteto življenja oseb z ADHD. Med temi raziskavami je tudi prva, ki je vpliv vadbe čuječnosti spremljala preko tehnike funkcionalne magnetne resonance. Ta je pokazala, da je zmanjšanje izražanja znakov ADHD mogoče pojasniti s spremembami v delovanju možganov.
Za otroke in mladostnike z ADHD je izvajanje prakse čuječnosti, ob vseh njenih pozitivnih učinkih zmanjševanja simptomov ADHD, svojevrsten izziv. Biti v tem trenutku, ozavestiti lastno počutje, se osredotočiti na aktualno dogajanje znotraj sebe, odložiti lastne želje in potrebe, jim pogosto, zlasti ob neustreznem vodenju, predstavlja previsok cilj. Ker pri delu z otroki in mladostniki z ADHD odrasli, tako starši kot tudi pedagoški delavci, bistveno pogosteje iščemo rešitve znotraj vedenjsko kognitivnih pristopov, je to tudi za nas svojevrsten izziv. V skladu s praktičnimi izkušnjami pri izvajanju prakse čuječnosti pri otrocih in mladostnikih z ADHD je potrebno dobro premišljeno uvajanje formalnih in neformalnih vaj znotraj prakse, ki pomagajo otroku postopno prepoznavati svoje lastne občutke, misli, iz njih izhajajoče potrebe, svoje možnosti izbire odzivov, svoje moči. Preko vsega naštetega se spontano razvije tudi sprejemanje sebe kot celote, kar v nadaljevanju pomeni razbremenjevanje občutkov krivde, sramu, prevzemanje odgovornosti, posledično pa nenazadnje tudi redukcijo neustreznega vedenja. Ker delo z otroki in mladostniki z ADHD predstavlja tudi odraslim, tako učiteljem kot tudi staršem poseben izziv in zato potrebujemo tudi sami pomoč pri regulaciji lastnih odzivov, vedenja, ciljev, pričakovanj, je pomembno, da v prakso čuječnosti vključimo tudi otrokom in mladostnikom pomembne odrasle.
V prispevku bova poleg teoretičnih izhodišč predstavila izzive in konkretne usmeritve (vaje prakse čuječnosti), ki pomagajo otrokom in mladostnikom z ADHD ter njim pomembnim odraslim, v kar največji meri izkoristiti pozitivne učinke čuječnosti na osredotočanje na aktualni trenutek, na opuščanje sodb in predsodkov, na splošno delovanje posameznika, na zmanjševanje simptomov, ki spremljajo ADHD, posledično na sprejemanja sebe kot kompetentnega, naklonjenosti vrednega posameznika.

Natalija Augustinovič – PRILOŽNOSTI, KI JIH IMA ŠOLA V ČASU DRUŽBENE TESNOBE (natalija.augustinovic@os-borcev.si)

V Sloveniji in v svetu vsakoletno narašča število mladih ter odraslih oseb, ki se soočajo s tesnobo in anksioznostjo, ki jim onemogoča kvalitetno in ustvarjalno življenje. V predavanju predstavim fenomen tesnobe in anksioznosti v svetu in v Slovenskem prostoru. Predstavim nekaj obstoječih možnosti za pomoč mladim ter izpostavim šolo kot prostor, ki lahko ponudi preventivne dejavnosti vsem učencem, ne glede na finančne zmožnosti družine v kateri odraščajo. Vemo, da so pedopsihiatri preobremenjeni in otroci ter mladostniki predolgo čakajo na obravnave. Zasebne storitve so finančni zalogaj, ki ga veliko družin ne zmore, še posebej zato menim, da je potrebno izkoristiti možnosti, ki jih ponuja šola ter šolo preoblikovati v prostor, ki uči otroke tudi kako biti srečen. V prispevku razmišljam tudi kje najti čas, ki ga lahko namenimo učenju sreče- pojem učenje sreče uporabljam namerno, saj se sprašujem tudi ali ne živimo v svetu, kjer je sreča precenjen pojem. Ali današnji otroci in mladostniki, ki živijo v instant družbi, še sploh poznajo odlaganje zadovoljevanja želja, poznajo kaj pomeni ne biti najboljši in prvi, znajo prenesti poraze, znajo reševati izzive ali vse izzive zanje rešijo starši? Sprašujem se ali lahko učitelj, ki sam ne namenja pozornosti svojemu duševnemu zdravju pomaga učencem v skrbi zanj. Ali to pomeni, da šola prihodnosti potrebuje tudi učitelja prihodnosti? In še bolj pomembno vprašanje, kakšen naj bo ta učitelj?
V jedru predavanja se osredotočim na preventivne dejavnosti, ki jih predstavim v luči realitetne terapije in nevrolingvističnega programiranja. Izhajam iz zadovoljevanja osnovnih potreb vsakega izmed nas ter predstavim kako lahko učimo učence sprejemati učinkovit nadzor nad svojim življenjem ter dosegati osebno svobodo. Razmišljam o tem ali je res, da je vse kar razmišljamo, kar delamo ali kako se počutimo, posledica dogajanj znotraj nas samih, kako na nas vplivajo podobe v naših glavah ter kaj so gibala našega vedenja. Kaj v množici diagnoz ADHD pomeni trditev, da imamo nad svojim vedenjem vedno nadzor in da stvari izbiramo in se nam ne kar dogajajo? Hkrati predstavim tudi nekaj drugih obstoječih programov, ki podpirajo aktivno vlogo učencev v upravljanju s svojim življenju in iščem njihovo skupno rdečo nit.
Predstavim kako lahko nevrolingvistično programiranje uspešno vnašamo v šolski prostor in s tem pomagamo učiteljem in učencem živeti skupaj v delovnem, spoštljivem in podpornem okolju, kjer je prostor tudi za učenje o življenju. Dotaknem se konkretnih tehnik in jih predstavim.
Predstavim tehniko, ki pomaga učitelju situacije pogledati skozi prizmo realitetne terapije ter omenjenega nevrolingvističnega programiranja in tako vplivati na svoje notranje stanje, ki ga izžareva v razredu.
Zaključujem z razmišljanjem o tem ali bodo duševno zdravi otroci in mladostniki zrasli v duševno zdrave odrasle ljudi, ki bodo reševali svoje izzive in v življenju uživali, se uresničevali in ne nazadnje spremenili naš svet, ki ga sedaj skupaj ustvarjamo.

Natalija Podjavoršek – VEČ NIVOJSKO POUČEVANJE MATEMATIKE (natalija.podjavorsek@gmail.com)

Pred letom dni sem bila na izobraževanju o šoli prihodnosti na Finskem in od takrat naprej veliko razmišljam o tem, kako v srednjih strokovnih šolah in v osnovnih šolah, kjer so učenci in dijaki z zelo različnimi sposobnostmi za učenje matematike, izvesti ure matematike tako, da bodo vsi vključeni pri rednih urah pridobili čim več. Potrebno je poučevati na različnih nivojih težavnosti, kar je za enega učitelja v razredu zelo težko. Učno šibkejši učenci in dijaki potrebujejo učitelja ves čas, zelo malo pri rednih urah naredijo samostojno, zaradi česar učitelji zelo težko delamo z učno bolj uspešnimi dijaki in učenci na višjem nivoju. Rešitev vidim v združevanju dveh ali treh oddelkov otrok, kot to že prakticirajo na Finskem. Skupnemu uvodu v novo snov, ki ga za vse pripravi eden od dveh ali treh prisotnih profesorjev , sledi delo na dveh ali treh različnih težavnostnih nivojih. Vsak nivo poteka v drugi učilnici in ga vodi drug učitelj, učenci in dijaki pa se po uvodnem delu odločijo, v kateri skupini bodo delali, glede na svoje sposobnosi oz. stil učenja. Ena od teh skupin bi lahko delo nadaljevala tudi v računalniški učilnici, kjer bi lahko dijaki in učenci naloge reševali s pomočjo v naprej posnetih razlag. Vsak dijak oz.učenec bi imel na razpolago svoj računalnik in slušalke za poslušanje, tako da bi si sam tempiral hitrost reševanja. Če nalog kljub posneti razlagi ne bi razumel, bi na pomoč poklical prisotnega učitelja.
Za takšno delo bi seveda bilo potrebno pripraviti poseben urnik, kjer bi ure matematike pri različnih učiteljih potekale sočasno.Potekati bi morale v sosednjih učilnicah, da bi bili mogoči prehodi udeležencev. Glavna prednost pa bi bila v tem, da bi učenci in dijaki imeli možnost izbrati način dela, ki njim najbolj ustreza. Pri različnih vsebinah bi lahko izbirali različne načine dela.
V svoji praksi že poskušam delati z dijaki na različnih nivojih ob istem času, zaenkrat znotraj istega oddelka. Znotraj oddelkov imam namreč dijake, ki jim gre matematika zelo slabo in imajo za cilj osvojiti le minimalne cilje. Imam pa tudi dijake, ki so na področju matematike zelo uspešni in bodo najverjetneje po srednji šoli nadaljevali šolanje na eni od faklutet, kjer se bodo ponovno srečali z dijaki iz gimnazijskih oddelkov in si zato želijo težjih nalog. Pomagam si s tem, da imam v učilnici nameščeni dve tabli, eno na sprednji in eno na zadnji steni učilnice. Učenci zavrtijo svoje klopi v tisto smer, ki jim glede na težavnost bolj ustreza. Nekaj časa potem delam z eno skupino in nekaj časa z drugo. Pomagam si tudi z vnaprej posnetimi razlagami nalog, ki jim dijaki sledijo s slušalkami na svojih mobitelih. Predvsem v skupini šibkejših dijakov je digitalna pomoč zelo koristna. Vidim, da je takšen način dela vsem v pomoč in sem zato prepričana, da bi ga bilo potrebno vnašati v razrede na vseh nivojih.

Primož Šajna – DELAVNICA IZ OBNOVLJIVIH VIROV ZA OSNOVNE ŠOLE (primoz.sajna@scv.si)

V času informacijsko-komunikacijske družbe, ko se tehnika razvija z velikimi koraki, je potrebno mladim zagotoviti izkušnje, ki jim bodo pomagale na nadaljnji življenjski poti. Te izkušnje zagotavljamo in uresničujemo s pomočjo promocijskih delavnic za OŠ, ki povezujejo osnovno znanje iz osnov elektrotehnike, električnih meritev, sončnih celic in praktičnega samostojnega dela vseh udeležencev. V zadnjih letih opažamo, da področje tehnike in računalništva zanima vse več deklic, ki so zelo vztrajne in inovativne. Najprej jih seznanim z osnovnimi pojmi električnih veličin, simboli in uporabo sončnih celic. Sončne module lahko povezujemo zaporedno ali vzporedno. Nato z učnimi listi po navodilu samostojno v skupinah sestavljajo fotonapetostno otočno elektrarno. S pomočjo univerzalnih merilnih instrumentov izmerijo zahtevane veličine. Ugotovijo, kaj vse vpliva na rezultate meritev. Če vreme dopušča, izvedejo meritve na prostem.

Tjaša Rojko – TEMATSKE RAZREDNE URE IN TUTORSTVO – šola sedanjosti in prihodnosti (tjasa.rojko@ospvmb.si)

Za uspešno delovanje v različnih življenjskih situacijah potrebujemo dobro razvite veščine sodelovanja, komuniciranja, reševanja problemov. Različni strokovnjaki so te veščine poimenovali različno. Nekateri jim pravijo veščine stoletja, vse predmetne, temeljne ali prečne veščine. Pomembno je, da se zavedamo njihove vrednosti in da smo na njih še posebej pozorni. Posebej v teh časih, ko so bili otroci skoraj dve šolski leti doma in, ko so njihova življenja močno vpeta v vse vrste digitalnih naprav, je pomembno, da te veščine še močneje spodbujamo v šolskem prostoru. S kolegicami smo opazile, kakšne posledice je pustil čas šolanja od doma. Učenci so doživljali velike stiske ob ponovnem prihodu v šolo. Pokazalo se je pomanjkanje pozornosti in motivacije za šolsko delo. Prav tako so pa postali manj spretni v navezovanju stikov in čutiti je bilo, kot bi izgubili občutek za sočloveka. Zdelo se nam je nujno nekaj storiti. Zato sva s kolegico začeli z izvajanjem tematskih razrednih ur, prav tako pa smo večji poudarek ponovno namenili tutorstvu. V začetku šolskega leta sva se s kolegico specialno pedagoginjo odločile, da poleg učnih ur pomoči, ponudiva še nekaj, česar se bodo lahko udeležili tudi ostali učenci. Razrednike sva prosili za pomoč in tako začeli z izvajanjem tematskih razrednih ur, kjer sva načrtno razvijali pozitivne medsebojne odnose, spoštljivo komunikacijo, veščine poslušanja, sprejemanje drugačnosti in empatijo. Razredne ure sva načrtovali po načelih formativnega spremljanja, s pomočjo katerih sva učinkoviteje razvijali prečne veščine pa tudi ostale cilje, ki sva si jih zadali. Kot sem že omenila, smo istočasno začeli tudi s tutorstvom. Tutorstvo je oblika pomoči, ko učenci nudijo učno pomoč drugim učencem. Učenci se pod nadzorom učitelja učijo in izmenjujejo izkušnje. Učitelji smo jim pri tem na voljo, da se lahko obrnejo na nas, kadar česar ne vedo. Pomembno je, da so ob tem samostojni, vseeno pa morajo imeti občutek varnosti, čutiti pa morajo tudi, da jih pri tem podpiramo in smo jim v pomoč. Pri tutorstvu pa ne gre zgolj za učno pomoč, ampak tudi za razvijanje medosebnih odnosov, komunikacije, spoštovanja, empatije. Tutorstvo otrokom prinese tudi pozitivno samopodobo, predvsem pa spoštovanje do sočloveka. Pomembno je, da se zavedamo, da je učenje socialnih veščin pomembno za vse učence, ne samo za takšne, ki imajo težave. Učenje socialnih veščin lahko poteka povsod in ves čas, pomembno pa je, da poteka v spodbudnem in varnem okolju. Življenje nas nenehno postavlja pred različne naloge, ki jih moramo reševati. Kako se odrežemo, pa je odvisno od naših osebnih izkuše. To pa je predvsem odvisno od tega, kaj vse smo se do sedaj že naučili iz različnih situacij. Pomembno je, da otroke postavljamo v različne situacije in jih ob tem tudi učimo, kako se v njih obnašati, jim pomagamo, kako različne situacije reševati. Vse to pa ima pomembno vlogo tudi v prihodnosti. Učiti jih moramo za življenje. Za danes in jutri. Potrebujemo šole polne spoštovanja, pozitivnih medsebojnih odnosov, spoštljive komunikacije in empatije. In takšna šola je šola prihodnosti.

Navodila za pisanje članka

NAVODILA AVTORJEM1

Prispevki za zbornik Trajnostno soustvarjanje kakovostne šole  morajo biti napisani v slovenščini ali v angleščini. Za jezikovno ustreznost prispevkov so dolžni poskrbeti avtorji.

1. Splošno

Avtorji prispevke v elektronski obliki pošljejo na elektornski naslov medaru@os-danilekumar.si. Prispevki morajo biti oblikovani v skladu z zahtevami uredništva. Avtorji ob oddaji prispevka uredništvu sporočijo tudi naslov za korespondenco, naslov elektronske pošte in telefonsko številko ter naslov za rubriko Avtorji (ime in naslov institucije, v kateri so zaposleni, ali domači naslov).

2. Razprave

Prispevki, namenjeni objavi v rubriki Razprave, ne smejo presegati dolžine ene avtorske pole (30.000 znakov s presledki). Besedilo naj bo napisano v pisavi Times New Roman, velikost 12, z medvrstičnim razmikom 1,5. Naslov članka in naslovi ter podnaslovi poglavij naj bodo napisani krepko. Besedilo naj bo levostransko poravnano, začetki odstavkov naj ne bodo umaknjeni navznoter, ampak naj bo pred vsakim novim odstavkom, naslovom, podnaslovom obvezno vrinjena prazna vrstica. Daljši navedki (nad tri vrstice) naj bodo ločeni od preostalega besedila, velikost pisave naj bo 11. Izpusti v navedku naj bodo označeni s tremi pikami med poševnima oklepajema /…/. Opombe niso namenjene citiranju literature, njihovo število naj bo čim manjše. Sklici naj bodo navedeni v oklepaju tekočega besedila: (Gantar 2007: 128). V seznamih virov in literature se navajajo samo v besedilu omenjeni viri in literatura.

Navajanje virov in literature

a) knjiga

Gantar, Polona, 2007: Stalne besedne zveze v slovenščini: korpusni pristop. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU (Lingua Slovenica 3).

Foucault, Michel, 2011: Arheologija vednosti. Ljubljana: Studia humanitatis. Prev. Uroš Grilc.

b) zbornik

Javornik, Miha (ur.), 2006: Literatura in globalizacija (k vprašanju identitete v kulturah centralne in jugovzhodne Evrope v času globalizacije). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU.

c) članek v zborniku

Mikolič, Vesna, 2004: Medkulturna slovenistika – realnost ali izziv? Stabej, Marko (ur.): Moderno v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. 40. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik. 37–47.

č) članek v reviji

Krek, Simon, 2003: Sodobna dvojezična leksikografija. Jezik in slovstvo 48/1. 45–60.

d) spletna stran

Korpus slovenskega jezika FidaPLUS: <http://www.fidaplus.net>. (Dostop dan. mesec. leto.)

Viri in literatura naj bodo navedeni ločeno.

Izvleček

Članki naj bodo opremljeni tudi s ključnimi besedami in izvlečkom (sinopsisom) v slovenščini in angleščini (to naj bo umeščeno pod naslov članka; naveden naj bo tudi angleški prevod naslova); izvleček naj obsega od osem do deset vrstic v velikosti pisave 10. V recenzijski postopek bodo sprejeti samo tehnično brezhibno urejeni prispevki s seznamom virov in literature, dosledno oblikovanim po navodilih za citiranje.

3. Recenzijski sistem

Uredniški odbor za vsako razpravo, ki ustreza formalnim pogojem za objavo, določi dva recenzenta in jima v elektronski obliki pošlje besedilo razprave brez avtorjevega imena in priimka ter recenzijski obrazec. Recenzenta izpolnjeni obrazec skupaj z besedilom prispevka in svojimi komentarji vrneta uredništvu, to pa seznani avtorja z oceno ter predlogi in pripombami recenzentov, pri tem pa poskrbi, da recenzenta ostaneta anonimna. Na podlagi ocen recenzentov se uredništvo odloči, ali je prispevek primeren za objavo. Avtorji so ob oddaji dokončnega besedila dolžni upoštevati pripombe recenzentov.

Končna verzija besedila

Uredništvo pričakuje, da bo avtor pri pripravi do končnega besedila upošteval pripombe recenzentov oz. uredništva in besedilo v dogovorjenem roku oz. najpozneje v dveh tednih poslal uredništvu v elektronski obliki.

Korekture

Ob korekturnem branju lahko avtor uredništvu sporoči le pripombe v zvezi z oblikovanostjo besedila ali opozori na morebitne tipkarske napake. Korekture se opravijo v treh delovnih dneh.

Avtorske pravice

Z oddajo prispevka v recenzijo uredništvu konference Trajnostno soustvarjanje kakovostne šole  avtor prenese avtorske pravice na založnika, tj. OŠ Danile Kumar Ljubljana.  Avtor lahko svoje besedilo pozneje objavlja, vendar mora pri tem vedno navajati prvotno objavo v zborniku Trajnostno soustvarjanje kakovostne šole ter o tem prej pisno obvestiti uredništvo.

Separati

Avtor razprave prejme izvod zbornika, v kateri je bila objavljena njegova razprava, in separat v elektronski obliki.

1 Beseda avtor se v celotnem besedilu nanaša tako na avtorje kot na avtorice prispevkov.

Zbornik mednarodne konference Zaupamo v kakovostno šolo prihodnosti

V pripravi …

Delovna skupina za pripravo mednarodne konference 2023
  • Karmen Bizjak Merzel
  • Andreja Hazabent
  • Žan Jovišić
  • Uroš Medar
  • mag. Mojca Mihelič
  • Klemen Strmljan
  • Urška Šuštaršič
  • Oskar Težak